Razpotje

Evo, konec prvega dne počitnic.
Starca spita, sestra je nekje vzunaj s svojim dragim, kolegi pa so ostali tam, kjer sem jih pustila.
Sedijo na toplem in srkajo svoja pivca.

In sprašujem se, kaj hudiča se je zgodilo, da sem po eni uri vstala, plačala račun in jih zapustila. Kar tako, z zaigranim nasmeškom, češ da sem zmatrana od poleta in grem domov spat.

Kaj se je zgodilo v parih mesecih. Zakaj ne moremo več sproščeno klepetati, kot smo to počeli vsak dan, več let ter v isti zasedbi.
Zakaj ta trenutek, namesto da bi bila zunaj , sedim doma in ustvarjam pravkar brano sranje?
Ko sem približno uro nazaj hodila domov, sem si najprej rekla, kako očitno so se vsi spremenili. Tako drugačni so.
A nato sem razmišljala naprej... Njih je 7, jaz sem ena. In njih 7 je povsem lepo sodelovalo v debati, krepavalo od smeha, prekipevalo od energije...
Jaz ena pa sem sedela tam kot največja mona, gledala sem in tja, ter se kislo nasmehnila, ko so to storili tudi vsi drugi.
In zakaj naj bi bilo drugačnih njih 7, ko je mnogo lažja in mnogo bolj očitna varianta ta, da sem drugačna jaz.
Preprosto ne pašem več sem. Ne pašem več med ljudi, ki jih poznam dalj kot sebe in katerim bi pred nekaj dnevi zaupala življenje.
Kurc, pač živijo svoje življenje, prav tako kot jaz.
Le da ga oni živijo tu, vsi skupaj. Jaz pa sem ovca, ki se je ločila od svoje ljubljene črede in odšla v neznano, kjer je našla novo.

In tako pridem do odločitve izpred parih let. Sem se odločila prav? In ne vem, nikoli nisem in nikoli ne bom.
Kaj bi bilo, če bi s študijem nadaljevala v Sloveniji in ne bi odšla tako daleč stran?
Konec koncu sem takrat začela izgubljati. Nekaj izmed meni najdražjih oseb je postopoma zapuščalo moje življenje. Mene. In odhoda nekaterih še danes nisem prebolela.

No ja, morda pretiravam. A zdi se, da nikamor zares ne spadam..
Tu so se navadili, da pridem 2x na leto na krajse počitnice, zapisana sem kot obisk.
Tam pa sem malo evropsko dekle, ki itak nima prave kože za preživetje v žešče zajebanem mestu.
In kaj bo, ko se enkrat trajno vrnem domov? Bo tu sploh še kdo, ki ga poznam? Ali se bom po novem cele dneve držala mame za krilo in postala vaški samotar?
Se bom sploh še vrnila?
Toliko je stvari, ki me žrejo na ta dan, ki sem ga tako komaj čakala. Sedaj pa bi najraje spakirala in odšla nazaj.
Ampak za danes naj bo dovolj tolažba, da bo jutri bolje. Čez noč se bo ponovno napolnil moj rezervoar pozitive in svet bo ponovno dobil barve.

Spet doma

Mission completed.
Pravkar sem se zbudila v svoji domači postelji. Po dnevu in noči preživeti na letalu/letališču, sem po prihodu domov le še padla dol.
Zdaj pa se, po skoraj štirih mesecih, odpravljam na šetnjo po Ljubljani.
Da preverim, če so ulice še, kjer so bile, in če imajo naši lokalni klošarji še svoja stara zatočišča. Da vidim, kakšne barve je letos Smreka.
Baje, da imajo ob 8pm Leaf-Fati na Prešercu nek show. Gremo pogledat.

Preden zaspim...

Že cel večer bulim v tv ekran, pa čeprav je milijon drugih bolj nujnih stvari, ki bi jih mogla narediti.
Nekaj dni nazaj mi je kolega posodil dve sezoni serije Prison break.
Čisto sem padla noter. Ne morem nehat.
Pa še lepše zaspim, s temle v mislih:

Pakiram

Končno!!
Zadnjih nekaj tednov odštevam dneve, ure in minute. Da končno, čeprav le za kratka dva tedna, spokam domov, v Ljubljano.
Moje navdušenje je doseglo skrajno mejo, ne morem več čakati, najraje bi se že sedaj sprehodila do letališča.
A spakirala pa vseeno še nisem. Pravzaprav niti začela ne. Sovražim pakiranje.
Vedno tečem od omare do omare, da ja ne bom česa pozabila, a na koncu se pogosto zgodi, da pozabim najnujnejše, npr. potni list.

Grem pakirat, moram spakirat.
Potem pa domov, spat v domačo posteljo.

Christmas

Merry christmas in vesel božič vsem!

Gledam

...in umiram od smeha, čeprav sem ga gledala že vsaj dvajsetkrat.
Svaka čast gospodoma Depp in Del Toro.

Definitivno vredno ogleda.
Fear and loathing in Las Vegas.

Start spreading the news
I'm leaving today
I want to be a part of it, New York, New York
These vagabond shoes
Are longing to stray
And make a brand new start of it
New York, New York
I want to wake up in the city that never sleeps
To find I'm king of the hill, top of the heap
These little town blues
Are melting away
I'll make a brand new start of it
In old New York
If I can make it there
I'll make it anywhere
It's up to you, New York, New York.

I want to wake up in the city that never sleeps
To find I'm king of the hill, top of the heap
These little town blues
Are melting away
I'll make a brand new start of it
In old New York
If I can make it there
I'll make it anywhere
It's up to you, New York, New York.


In res je. Ko sem prišla sem, sem bila izgubljena. Vsedla sem se na klop pred svojim
blokom in oprazovala okolico. Ljudi, ki so se mi takrat zdeli vsi isti.
Globoko zatopljeni v svoje misli,in na pol tečejo po ulicah. Neprestano se jim nekam mudi. Otroke, ki lahkotno skakljajo po pločnikih s svojimi lunch boxi v rokah.
Sprehajalce psov, ki s po šestimi psi drvijo do parka.

Prvih nekaj tednov se mi je zdelo groznih. Komunicirala sem le s svojo mentorico, ter nekaterimi sosedi.
A sedaj vem, da sem bila kriva sama. Bila sem v neki čudno naporni domotožni depri.

Dejansko pa je v NY za moje pojme dosti lažje navezati stike kot v Ljubljani. Vsi so tako odprti in kamorkoli greš, spoznaš ljudi.
In ko sem končno prišla do tega sklepa, je NY postal zakon. Nikoli ni dolgčas, in vedno se najde nekdo, ki ti dela družbo.

A vseeno se je vedno lepo vrniti domov. Med familijo, dobrenajboljše prijatelje in k mamini kuhi.
Danes sem prejela par fotk božično spedenane Ljubljane (hvala Zmavc(:)
In moram rečt, da komaj komaj komaj čakam, da bom spet stala pod našo Prešeren giga smreko in pila kuhanca.